Luka Baebler
Foto: Antoine Beysens

Vse skupaj se je zacelo se kar vzpodbudno. Nisem zamudil nobenega aviona, ujel sem vsa ta prava letalisca in se nasploh izognil vsem tezavam, ki me obcasno doletijo na poti…Razen tega, da sem prejsnji dan praznoval rojstni dan in sem bil malo slab, in da je Jorg izkljucil telefon, je bilo vse ok . Torej sem s svojo popotno malho na rami zakorakal v SNCL, to je jadralni klub v Marseillu, in poiskal najvecjega plesastega Nemca tam. Zelo se me je razveselil in potrdil da je on Jorg in da je barka ready in da greva na vecerjo in pir. Potem sva sla spat v en blok, v ghetto, v stanovanje ki sva si ga delila s tremi nizozemci. Drugi dan sva sla na barko in jasno je bilo se polno nekih malenkosti, da sem bil kar malo obupan . Cel dan je vladala rahla anarhija in bilo je tudi zelo vroce, ampak sva spravila skupaj ene par ur efektivnega dela. Potem sva sla zgodaj spat, ker je jutri start in se par malenkosti.

Pred startom sva bila tako pridna, da sva uspela se celo pojesti en sandwich preden sva izplula. Imela sva super routing, ki nama ga je Azo prijazno pripravil. Do prvega WP, ki je bil na Isles des Mendes, sva morala v rahlem vetru preckati Lyonski zaliv in vprasanje je bilo koliko pod obalo se zabiti. Vetra je bilo malo in v nos, ampak ponoci sva se dobro zgurala in sva bila zjutraj prva. Ostali so sli ven in so malo popusili. Potem pa so prisle nevihte in veter je vrtel 100 na uro in sva zamenjala vsa jadra po trikrat, (mislim da sva naredila 17 menjav ,resno) in sva spusila se midva. Na WP sva prisla skupaj z Actualom, oboji smo naredili dve straorcadi in potem ene 20min jadrali samo z glavnim jadrom za lucaj kamna narazen. Spet sva bila malo hitrejsa in to nama je dala krila in idejo, da jih morava samo lepo pokrivati pa bo se vse dobro. Zatorej smo ostali lepo skupaj, dvignili smo velike spinakerje in oddrveli proti Barceloni. Tukaj moram povedati, da se je routing Barci na veliko izogibal, ampak da so sli oni tja prvi… Midva sva samo v maniri solske taktike ostajala med njima in ciljem. In to dobro. Bila sva hitrejsa celo noc. Pilot nama je crknil, rezervni se ni dal montirati, tako da sva se menjala vsako uro in samo terala cim hitreje. V pogubo.
Zjutraj sem se zbudil v siv dan, veter ki nama je obracal v orco, kar mi ni bilo vsec, potem je pa kompletno crknil, kar mi pa sploh ni bilo vsec. Sva imela pa vsaj ogromene krizne valove.V uteho mi je bilo, da sva Actual skoraj izgubila iz vidika. Potem smo pa malo stali. Kaksnih sest ur…Medtem je glavnina flote na odprtem surfala proti cilju s povprecno 11 vozli. Mater jim…
Popoldne je veter koncno zacel polniti iz odprtega in po dveh piruetkah sva se zacela premikati proti drugemu WP, Denii, ki sva jo po dolgi noci rahle orce z eno virado dosegla okrog 11ure. Bila sva preserno razpolozena, kajti celo noc sva lepo napredovala, pocasi, ampak konstantno. Potem pa sva v daljavi zagledala jadro, ki se je z veliko hitrostjo priblizevalo iz smeri Ibize. Jorg je malo bolj optimisticno razpolozen tip, pa tudi routinga niti pogledal ni, in je bil preprican, da sva debelo prva in da spremljevalna barka hiti na vso moc, da zabelezi najin prihod. Mene pa je, bi rekel, kar nekako stiskalo. Jasno mi je bilo da sva debelo zaglavila, in jadro je bil na vrhu okroglo. Kar pomeni zelo old school, kar pomeni pocasno. Tako sva kaksne pol ure debatirala kaj dogaja, dokler ni bilo jasno, da bo tocko pred nama obrnil pogo. In to en tak, malo starejsi, ze bolj zmahan. Mene je zagrabila depra in apatija, Jorga tudi. Bila sva kar tiho, vsak zatopljen v svoje crne misli.
Potem pa sva imela en dober pogovor. Sva rekla da jebiga in od zdajle ga bova pa res terala in majke mi, se routing bova malo bolj pregledala. Tukaj se je pojavil manjsi problem. Zamujala sva ze 11 ur, vetrovnih polj pa nisva imela, ker (dolga zgodba)…., tako da sva bila malo v temi. Ampak terala sva ga pa res. Sva sla malo bolj ven kjer je vec vetra potem pa sva gybala na kote. Celo noc. Zjutraj sva ujela 514, dopoldne so bili za nama, popoldne sva obrnila WP3 Capo de Gatea. Na rt sva prisla dead downwind, kot 179, windspeed 25 kt, boatspeed 11 kt, prva krajsava in ta velik spi, ker sva bila preblizu obale in nisva upala obrnit, da naju ne naplavi, ce kaj zajebeva. In nisva hotla bremzat, pa sem predlagal ce bi se on malo peljal, ker je bilo zelo napeto in sem se tresel kot struna od adrenalina ze kaksno urco. Tip mi je nonsalantno odgovoril, da raje ne ker “u re in the groove man. Is better like this” .,
Po rtu je veter se pojacal, tako da sva dvignila medium spi, krajsava in gasa proti cilju z 12 vozli. Sva ze racunala da bova malo prezgodaj v Gibraltarju, za zrezke in pomfri, ker ob osmih zjutraj pa tega res se ne strezejo. Pa ni bilo bojazni. Z dnevom je ugasnil tudi veter in prisle so nevihte. Celo noc je vrtelo od povsod in sva priborbala kaksnih 30 milj na odprto, potem pa se je zjutraj ustalilo. Tocno v peso. Sem mislil, pa eden me pa res j… Ampak kaj ces. Idemo dalje tutta forza.
Tukaj sva bila ze kar zmatrana, ker sva racunala, da bova ze na kopnem in ponoci nisva spala, pa brez pilota… Spet sva jadrala na kote, veter je imel kar predvidljivo amplitudo in sva jo lepo zadela. Proti veceru sva se priblizala obali pred Marbello, ker sva racunala na desni sift zaradi nocne termike in ker je tudi veter pojacal na 30+ in sva iskala manjsi val. Ponoci je bilo cisto divje. Valovi so bii zaradi toka cisto odpiljeni in vse kar sva lahko naredila, je bilo da sva virala pod obalo, ker zunaj bi naju zmlelo. Jaz sem se samo drzal in vozil in pol casa itak mizal, ker je tako rukalo, da sploh nisem vedel kam gledat. Jorg je vmes malo kolapsnu, ker ni spal ze 36 ur, pa ga je parkrat zalilo in se je spet priklopil. Se mi zdi, da je bilo kar na limitu, ampak cudno, ni me nic skrbelo, samo zeblo in hotel sem cim bolj terat, da bo ze konec. Virade pod obalo so se izkazale za zmagovalno potezo. Tu sva prehitela se zadnjega serijca pred nama in ob 11ih vplula v Algeciras kot zmagovalca. Bila sva zelo srecna in sva sla na pir.

V retrospektivi razmisljam takole: vecino regate sva odpeljala zelo dobro. Debelo sva zaj… pod Barco, ker sva se spustila v match race, ampak na sreco je 624 zaglavil se trikrat bolj. Drugi del regate sva odpeljala na pamet, po feelingu, in nisva bila prepricana, da ne brcava v temo. Se je pa lepo posrecilo, na sreco… Premalo sva pocivala, ker nisva imela pilota in si za vsako malenkost moral zbuditi specega nesrecnika. In preslabo sva pregledala routing, ki bi nama lahko prihranil marsikatero muko.
Edini po brzini resni konkurent, 624, za nama zaostaja skoraj 10 ur, in v bolj konstantnih atlantskih razmerah bo to tezko nadoknadil. Dobr sva ga,he, he ,he…Ostale v orco, ki se obeta, debelo imava. Konec dober, vse dobro…