After a lengthy pause, members of the team 4ocean are back in the saddle. Today we are trailering again over the European roads to reach the Atlantic coast.   With a bit over 1300km to go, we’ll report back as soon as we settle in. Keeping the spirits high!

Canned Heat: On the Road Again

Kresno noč so očitno Francozi vzeli zelo resno, saj Quimper, center Bretonije gori že od zjutraj. Uporniški ogenj, ki ga je zanetilo nezadovoljstvo z vladnimi ukrepi pod čedalje manj priljubljenim Sarkozyem vodstvom je ob zaprtju bolnišnice bližnjem predmestju vzplamtelo tudi v resnici. Danes dopoldan Quimper spominja na mesto neuklonljivih Galcev (čeprav lokalci omenjajo Bejrut, jim toliko kreditov pa spet ne moremo pripisati). Policija zapira ulice, gorijo smetnjaki, do zob oborožene protidemonstracijske enote z očitno znerviranimi policisti v težkih oklepih si ščitijo hrbte in grdo gledajo vsakega, ki se približa na lučakj kamna. Z njimi očitno ni diskusije, saj si je ena bretonska trma ob očitnem zgražamnji publike prislužil dve čez hrbet s pendrekom (pa ne tamalim). Ampak kaj mu pomaga navdušenje množice, če so ga pa morali soborci odnest (ampak šele ko so se policisti odmaknili, prej si niso upali blizu). Skandiranje, parole, in kričanje je doseglo vrhunec s preprivanjem med protestniki in policijo, medtem ko so ostali v dobri stari navadi francoske »vive le resistance« kazali policistom fige skozi zaprta okna višjih nadstropij okoliških stavb. Policiji je trenutno očitno počil film, izstrelili so solzilec in protestnikov je zmanjkalo kot poznega snega na sončen aprilski dan… čeprav se kričanje spet približuje iz sosednje ulice. No ker pa je ura že 12:30 in čas za obvezno francosko kosilo, se tudi to kričanje polega in ni za pričakovati da bodo vztrajali predolgo.

Viva la revolucion!

UPDATE:
Kosilo je že ravnokar minilo, množica pa še kar naprej razgraja po ulicah Quimperja. Če so celo Francozi pripravljeni spustiti kosilo, potem mora stvar biti že prekleto resna. Že tako tradicionalno socialistični Bretaniji je vlada v Parizu še posebej stopila na žulj z zaprtjem bolnišnice v Carraisu, poleg Bresta in Quimperja, enemu treh regionalnih centrov. Odločitev vlade da v vsej svoji modrosti raje varčevala na račun revežev se je v Parizu zdela še kar posrečena domislica, v Bretaniji je pa zavrelo. Domačini svoje početje zagovarjajo da bodo s tem izgubili notranjost pokrajine, saj se bodo ljudje umikali na obalo, bližje k ostalima dvema centroma, podeželje pa bo opustelo kot se je dogajalo že v drugih pokrajinah. Ker trmasti Galci vztrajajo s svojim »NON« proti kakršnemkoli kompromisu, vlada pa nastavlja gluha ušesa, se je nezadovoljstvo sprevrglo v civilno nepokorščino, ta pa po štirinajstih dneh protestov v čisto taprave demostracije in ulična razgrajanja (policije). Množica protestnikov je sestavljena iz mladih, starih in tistih vmes, pridružili pa so se ji župani mest ter člani mestnih svetov, ki se v množici postavljajo z nošenjem francoske trobojnice. Zahteve so skrajno preproste. Bolnice ne damo, najprej iz potrebe, potem pa iz trme. Vse skupaj pa je postal pravo pravcato merjenje moči regionalne oblasti proti centralni vladi. Množica kar nikakor ne odneha, policisti so čedalje bolj živčni in in udarci z gumijevkami so precej bolj pogosti. Skandiranje »Alez, alez, resistance« postaja vse bolj glasno, pesti množice pa čedalje bolj stisnjene…

EPILOG:
Ko sem opazoval proteste z varne višine katedralskerga obzidja, je bilo očitno, da so čustva zelo napeta in tudi naboji s solzilcem so čedalje pogosteje leteli v nebo. K sreči  število protestnikov ni preseglo tiste kritične mase kjer se posamezniki zlijejo v Množico, ta se zave same sebe in zaživi svoje nasilno življenje. Okoli četrte ure se je na prizorišču pojavil še dudar v tipični keltski opravi. No, vse skupaj je izgledalo kot bi držal mačko pod pazduho in jo grizel za rep, pa tudi slišalo se je podobno, ampak množica je bila očarana. Skupaj so zapeli Internacionalo, potem pa jih je škripavo vreščanje dud očitno toliko skominalo po zobeh, da so se skupaj s policisti razšli, seveda ob obveznem kazanji srednjega prsta.

Več novic o poteku rergate najdete na team-blogu 4ocean

http://blog.4ocean.si/adria4ocean/

UPDATE: JEBIGA, lihkar povedali gremo na jug. Kiks, ker smo se včeraj preveč suvereno pripravili na severno opcijo. No, južna tudi ni ravno taktični biser, bolj hitrostna dirka.

JUTRANJA OBJAVA: Po zadnji vremenski napovedi, prejeti danes zjutraj, vsi kazalci kažejo proti Fastnetu. Regata bo seveda daleč od sprehoda, preboj fronte bo s sabo še vedno prinesel sunke do 40 vozlov, a razmere so vseeno za kanček manj surove. Jadrnica je pripravljena, nazaj bi morali priti nekje v petek, kot pravi moj stari prijatelj BondJamesBond “shaken but not stirred”. Komentarji regate bodo na strani organizatorja Winches Club, koliko se bodo potrudili z apdejti boste pa sami videli. Navsezadnje so le Francozi…

Danes ob 11 uri je organizator prestavil start Fastneta na kasnejši termin. Glede na vremenske razmere, močno fronto, nastajajoči sekundarni ciklon in predvsem visoke valove z zelo kratko periodo (= lomeči valovi) želijo zbrati več informacij glede na katere se bodo odločili kaj in kako.
Po mojem mnenju bi bila regata možna, ampak zahtevna in na trenutke celo nevarna. Izhod do Wolf Rocka bi bil preprost, orca v 15-20kts vetra, ne nabolj udobno ampak nezahtevno, idealno za ohranjanje energije. Po Wolf Rocku ruting svetuje kurz na zahod, dokler se ne zaletiš v prihajajočo fronto, prečenje, potem pa stisnit zobe in zgurat. Okoli Fastneta bi obračali v 25-35 vetra, refuli do 40kts,  potem pa z vetrom v bok nazaj proti Franciji. Tukaj prihaja ključni del regate, tisti ki bi uspel zadržati dovolj energije, da najbolj agresivno gura barko do skrajne meje bi zmagal. Pika. Nepredvidljivost je v valovih s povprečno vrednostjo 4m (taprave 4m, v jadranskih enotah bi to pomenilo tam med 10 in 12 metrov), ki pa so zelo hitri, perioda znaša med 6 in 8 sekund. Z drugimi besedami, povprečno se ti vsake 6 sekund nad glavo privali 5 metrska stena vode, ki se bo v teh razmerah zagotovo lomila. Zato smo izkušenejši jadralci brez izjem pripravljali dodatne varnostne pasove, preverjali kako so varovalni trakovi za pripenjanje pritrjeni na jadrnico, itd…
Nadaljevanje? Ker so odpovedali današnji start, dvomim da bomo dovolili jutrišnjo pot proti Fastnetu, saj je fronta precej na miru in nas bo pač odpičila toliko prej. Druga možnost je okoli 500nm dolga regata do boje BxA pred Bordeaux,  kar v resnici pomeni obalni šprint tja (otok Yeu pred Les Sables d´Olonne) je treba pustiti desno ter malce več odprtomorske svobode pri izbiri poti nazaj. V vsakem primeru bomo fasali svoj del vetrnih dobrot, ampak zato smo pa tukaj…

Zadnji razvoj vremena obljublja zelo zahtevno regato, po začetnih bonacah v nedeljo, bo veter krepko pljunil v roke, takoj ko pride na ponedeljkov šiht. Debelih 20 vozlov orce proti Wolf Rocku v ponedeljek, se bo zdelo kot obisk Disneylanda, ko se v torek ponoči/sredo čez dan srečamo z vremensko fronto na poti proti fastnetu. Dež in sunki čez 40 vozlov v Keltskem morju zagotovo niso na prvi strani knjige želja, ampak življenje ni potica. Organizator sicer razmišlja o alternativh, skrajšani regati do Wolf Rocka in nazaj ter o južni opciji do La Rochella in nazaj, ampak zaenkrat so v svoji veliki modrosti pravkar potrdili Fastnet, z možnostjo drugačne odločitve na večernem brifingu.
Jadrnica je po včerajšnjem popizditisu z moje strani skoraj pripravljena. Jambor stoji, krmila krmilijo, kobilica se nagiba, elektriko je preparator razgonil do amena in nanjo ne bi ravno stavil svojega penzion fonda. Jorg je sicer čisto fejst fant, ampak je podrl večino stereotipov o Nemcih, sploh tistega o organziranosti. Njegov plan je tudi poglavje zase, nujno mora končati Fastnet, takoj zatemodjadrati na 1000milj solo qualif, ga končati v 9.dneh, odjadrati Port Medoc regato in potem še odjadrati regato Les Sables - Azori. S tem bo kvalificiran na Transaat in šele potem bo njegov sponsor (verjetno) odkupil jadrnico od Adrie. Načrti so eno, realnost pa nekaj drugega, saj ima njegov načrt toliko lukenj, negotovosti in ČEjev kot švicarski sir. En kiks in bajbaj… Toto, pa spet smo v Kansasu…
Ob vseh teh zgodah in prigodah je lepo videti, da so naši jadrnici odlično prestali Transat. Dejstvo da je preparator uspel spraviti jadrnico iz stanja ko je končala transat in stala od decembra na prikolici (= kraljestvo ptičjega dreka in korozije), pa do race ready stanja v 6.dneh govori samo zase. Škoda samo da drvimo na eno od najbolj zajebanih regat brez dneva treninga in z zelo nahitr skupaj zmetanimi stvarmi. Vse skupaj ima še kar visok Q faktor in lahko mi verjamete, da sem se več kot enkrat vprašal kaj mi je treba (še) tega v trenutno že tako dovolj kompliciranem življenju.

Čujemo

Ko stojim na pontonih Douarneneza par dni pred startom regate minifastnet, me tistih par starih obrazov največkrat pozdravi, “Ja, kaj pa ti delaš tukaj?” Kaj češ, miniji so kot droga, ko enkrat poizkusiš jadranje na tako kvalitetnem nivoju kot je tole, potem se kot odvisnik vračaš po še. Še posebej če lahko jadraš na dobri regati z jadrnico, ki jo poznam do obisti, staro dobro “my beloved monster” 509. Zgodba se je začela z Andraževo regato UK Fastnet, angleško različico med Plymouthom in Fastnetom, ki jo je odpeljal z Jörgom Reichersom in njegovo 711. Zaradi katastrofalne gradnje se je 711 dobesedno razpada in sedi pred kontejnerjem za meti v Lorientu, primer pa čaka na sodno obravnavo. Ker pa sponzor še vedno želi nadaljevati s projektom je Jörg sklenil dogovor z Adrio Mobil, lastnikom naših jadrnic, o najemu z možnostjo odkupa konec sezone. Najemina se seveda šteje kot del končne kupnine. V paketu seveda pride še najpomembnejši del - znanje o jadrnici, program razvoja jader in najina prisotnost, kar jadralcu prihrani kar nekaj glavobola in napačnih odločitev, zato je vsa stvar še toliko bolj mikavna.
Par dni pred regato me najbolj preseneča vzdušje na pontonih, ki je kot noč in dan v primerjavi z lansko sezono. Pontoni so prazni, le tu in tam se potika kakšen znan obraz, saj se je generacija popolnoma zamenjala. Favoriti za regato so stari znanci, Erwan Leroux z novim Finotom, Stefan le Diraison, ki je kupil Samuelov prototip s transata, naš jadrar Remi Aubrun z vmesno generacijo manuardovega prototipa (ex Meltaco) ter seveda mi2 z Jorgom in našo jadrnico, če jo bodo le pravočasno sestavili. Čeprav je Jörg najel profesionalnega preparatorja se je le-ta, kljub mojim opozorilom zapletel v

nepomembne stvari, kot npr. barvanje novega antifoulinga, medtem ko so ključne stvari (kobilica, krmila, jambor, elektronika) ostale nedotaknjene. Zato me je včeraj ob prihodu čakalo neprijetno presenečenje, saj jadrnica še zmeraj sedi na prikolici brez jambora in kobilice, ves cirkus sestavljanja pa je namenjen za danes popoldan.
Čeprav je včeraj Bretonija kazala poletni obraz, lokalne rožice pa še kaj več (kar v Bretoniji ponavadi ni ravno najboljša ideja), se vreme kisa in obeta pravi Fastnet Rock & Roll. V noči na torek bo Western Approaches prešla fronta in depresija s centrom nad Irsko bo pometla morje z 30-40 vozli jugozahodnika. Nam to obeta najprej močno orco, prehod fronte z vsem spremljajočim cirkusom ter obrat na jugozahodnik in veter v bok do Fastneta in vso pot nazaj. Hitro, to da izjemno naporno in zahtevno tako za ljudi kot material, ampak kot pravi Cartman … butbutbut… regata po začetnih bonacah obljublja pravi manuardland za vsaj 2/3 celotne regate. Toliko zaenkrat, več pa v naslednjih postih.

»Uspešen general pametno izbira svoje bitke«, je eden od nasvetov mojstra Sun Tzu-ja, ki sva ga z Aljažem očitno spregledala. Tik pred startom regate Sušac kaže, da razmere skoraj ne bi mogle biti slabše za Poga, pihali bodo šibki vetrovi spremenljivih smeri, prekinjeni z daljšimi obdobji brezvetrja, v soboto zvečer pa bo bonaca šele zares udarila čez akvatorij pred Splitom. Najhujša konkurenca bo prav gotovo Prizmičev GP42, mogoče pa še kakšen lokalen matador, ki pozna katero od lokalnih posebnosti ala Splitska vrata. Ob 09.00 dobimo novo vremensko napoved, do takrat pa šta je, tu je & everyone is beatable. Kot zanimivost pa še 13. člen regatnih pravil, ki se je pojavil naknadno, po prijavi Boxx-a: “Nije dozvoljena upotreba autopilota (ta je sicer vedno prisoten, ampak biser šele pride:) i balastnih tankova. No ja, glede na bo veter največ do 10 vozlov, potem s tem ne bo škode …

Hasta la victoria,

K&A

Po Sušcu - Sušac:Čeprav bi se skorajda raje gol valjal po zdrobljenem steklu kot pa pisal o Sušcu, sem dolžan napisati par sklepnih besed o tem cirkusu. Regata je napovedovala nič vetra, proti večeru pa bi to še padlo, ampak nevihte nad celino in Splitom so imele drugačne načrte. Po startu v parih vozlih vetra, kjer kot ponavadi niso še slišali o startnih signalih, sva z Aljažem že par minut pred tem strašila lokalce z dvignjeno nogavico spinakra. V tistih parih vozlih ni pomagalo prav dosti, ko pa se je čez zaliv prikradla sapa sva lepo potegnila in brez pizdarij naredila obrat z vetrom, pospravila spi, obrnila boje in izorcala pokazno polje na drugem mestu za Prizmičevim GP42. Do vrat je bil bok, ki ga je ponevihtni piš razpihal do skorajda 18 vozlov. Razlika med GP in Pogom je hitro kopnela in v vratih smo bili narazen samo še par dolžin, ampak zmuzljivi GP je prvi ujel novi veter in še preden smo lahko rekli “porkaflek” je že zavijal za rt. Do Pelegrina je bil ponovno močan bok, v katerem sva uspela pokazati krmo Loliti (kdo za božjo voljo takšni veliki kravi kot je X50 pravi Lolita?!?”) se zriniti skozi kanal in Ždrilo ter odpičiti proti Sušču. Ob petih popoldan sva bila že mimo Korčule v zmernem boku ter počasi najedala razdaljo do vodilnega, ko je veter nenadoma obrnil v gobec za skoraj 40°. Lolita ki se je zaradi kdo ve kakšnega razloga držala zelo visoko je padla do Sušča skoraj brez virad, medtem ko sva ze z Aljažem matrala kot Kristusa, da bi Pogota držala pri hitrosti v 4-6 vozlih vetra. GP42 je v takšnih ramerah užival nedojebljivo prednost, zato je skrajno zoprno povečeval prednost. Ostanek poti je bil brez posebnosti, Sušac sva obrnila 50 minut za Lolito in GP, pod spinakrom preplula do Hvara, nekako se stiščala skozi vrata in v burinu prečkala ciljno črto kot tretja, uro in pol za GP42 ter slabe pol ure za X50.
S tem zabave še ni bilo konec; zato bi lahko po svoji dobri stari navadi skritiziral lokalce in organizatorje do amena, pa se mi pr najboljši volji ne da, saj sem ravnokar prispel v Douarnenez na start minifastneta, o tem pa več v naslednjem postu.

Danes popoldan odhajava z Aljažem na regat(ic)o Sušac 100×2. Zgolj 100 milj dolga regata za dvojice, kjer bo naša največja konkurence najverjetneje Prizmićev GP42, bo precej neenak boj. Če bo bonaca bo imel prednost GP, če bo karkoli zapihalo (kar glede na napoved ni najbolj verjetno) pa bo žogica na naši strani. Novice sledijo…

… niti ni bilo vprašanje, ampak bolj trditev, ki smo jo med čakanjem na Jadransko regato največkrat slišali. Prva jadrnica razreda Class40 na Jadranu je s svojo široko krmo, drugačnim kokpitom in dvojnimi krmili pritegovala veliko pozornosti, pa čeprav so hudobni jeziki raje kot široke boke omenjali “debelo rit”. Komentarji so bili vsekakor vir zabave, saj smo prepričani v njene sposobnosti komaj čakali, da jo postavimo ob bok običajnim jadrnicam, ki tod okoli veljajo za regatne jurilice. Ruta med Visom, Dubrovnikom in Palagružo je ponujala zanimivo regato, ki se je spogledovala z dvema nočema in odprtim morjem, zato je za jadranske razmere že imala tisti čar avanture. Močan jugo naj bi po napovedih segal tudi do 30 vozlov in je zagotovo vzel pogum nekaterim kandidatom, nam pa so se ob sami omembi cedile sline. To bi pomenilo orco v močnem vetru do Dubrovnika, nato pa bok do Palagruže ter polkrmo nazaj do Visa. Več kot bi bilo vetra, boljše bi jo odnesli. Čeprav jadrnici zaradi relativno velike površine jader prija že 10 vozlov vetra, je v 30 vozlih njena prednost pred ostalimi konkurenti ogromna. Je namreč precej bolj ovladljiva kot običajne jadrnice, zaradi odlične ergonomije je delo z njo lažje in manj utrujajoče, ko pa popustiš škote in zaviješ od vetra, Pogo poleti in mu razen VO60 zagotovo nihče ne bi bil kos. Vsem tehničnim prednostim navkljub pa se je zagotovo največji adut močnega vetra skrival v naši posadki, ki je bila vajena tudi že kaj hujšega kot jadranskega juga. Ampak, življenje ni potica, zato je jugo prešel hitreje kot smo pričakovali, do Dubrovnika naj bi že crknil, skozi bonaco obrnil na zahodnik, kasneje v severozahodnik in naprej na burin, skratka ves čas direkt v gobec. Ni druge, stisnemo zobe in se pripravimo na orcaško regato, verjetno edini kot plovbe, kjer Pogo40 nima izrazite prednosti pred večjimi jadrnicami. Na startu je jugo vlekel s svežimi 20 vozli in napovedjo o upadanju. Na trenigu pripravljena postavitev posadke deluje, bojo pred viško luko obrnemo četrti, tik za GP42 in le

malo za vodilnima VO60. Že med plovbo v bok napolnemo balaste in v veter lepo držimo izmuzljivi GP42. Na odprtem zavozimo v val in močnejše sunke vetra, kjer nas večji poizkušajo zgaziti ampak se v presenečenje vseh, tudi nas, trmasto držimo pred njimi. Po nekaj viradah, ki si jih izmenjamo z Prizmičevo ekipo na GP42, ne izgubimo niti metra, tudi Shipman 50 in Anadora (50ft C/R) ostajajo za nami. Pred Korčulo naredimo največji kiks celotne regate; konkurenca gre v levo proti

kanalu, mi pa vztrajamo v desno na odprto morje kjer je model prikazoval tudi 5 vozlov več vetra. Napaka je velika in neodpustna; konkurenco spustimo iz kotakta, zajadramo v tok in strme valove kjer nam hitrost vetra ne pomeni prav dosti, medtem pa ostali jadrajo v mirne(jše)m morju v zavetju Korčule, hkrati pa poberejo še skoraj 20° obrat vetra. Na krovu hitro dojamemo napako, ampak preden se odločimo in vrnemo v pravo stran je bila škoda že storjena. GP42, IMX45, Shipman 50 in Anadora so z našo nadvse brihtno potezo dobili okoli dve milji prednosti. Jebemti (n°1) ! Škoda je storjena zdaj je treba kot pravijo v vojaškem žargonu “cut your losses and regroup”. Ostanek noči jadramo kot se šika, dobro poberemo večino obratov vetra in se branimo Šimetovega Firsta 40.7, ki se ob najmanjši napaki priplazi za hrbet. Oni jadrajo malce višje, mi jadramo hitreje, pa se držimo pred njimi. Ob 9h zvečer poberemo zadnjo napoved, ki reši dilemo “Mljetski kanal, da ali ne?” Jugo bo upadal od obale proti odprtem, zato je kanal nevarna past. Ostanemo zunaj in v rani zori jutranja ekipa

obrne otok Sv. Andrija pred Dubrovnikom. Dvignemo spinaker, a ga po slabih 10 minutah stanja na mestu menjamo za reacher. Na izhodu Mljetskega kanala vidimo konkurenco, Anadora se počasi vleče, za njo Šime, Shipmana ni niti videti. Očitno je bojni načrt uspel. Upoštevaje Tomaževe nasvete se potegnemo ob Mljetu nekje do sredine otoka, nato pa prečimo proti Palagruži. Veter trmasto piha iz smeri 270° - natančno v premec. Glede na svežo jutranjo napoved ocenimo kdaj prenehamo z viradami in se spustimo na kurzu približno 20° pod cilj. Malce nejeverni (vseeno govorimo o računalniških modelih vremena na zaprtem morju kot je Jadran) gledamo na kompas, ko se okoli pete ure popoldan veter nenadoma prične obračati v desno. Amerika! Obrat vetra je odlično tempiran in nas dvigne približno 5° nad kurz v škodo tekmecev.   IMX45 in Anadora sta se daleč na naši desni preveč dvigala v veter in sedaj jadrata z vetrom v bok. Čeprav je IMX45 hitrejši v veter, ga napaka stane toliko, da Palagružo obračamo slabo miljo za njim. Motivacija je na višku, ekipa se je na poti

do Palagruže spočila in pripravila za “all or nothing, balls to the walls night”. Veter na zadnji stranici trmasto vzraja v smeri NW in ne kaže da bo obrnil v burin. Najprej poizkušano nabirati višino, ampak ko ocenimo da bo NW zdržal, popustimo škotine in Pogo zdivja za izmuzljivo lučko IMX-a tik pred nami. Ko nas reful izorca se malo oddalji, ampak pred Visom veter obrača v bok, pri 16 vozlov vetra na 90° jadrnica drsi skozi vodo z 10,5 vozla hitrosti. Čista poezija. IMX-u pademo za vrat kot barbari rimskemu cesarstvu. V bojni vnemi pripravljamo reacher s katerim bi zadali poslednji sunek nasprotniku ampak zaradi vneme pozabimo dvižnico na napačni strani. Rezultat? Reacher se ne odvije, se ne zavije in niti ne spusti. Jebemti (n°2)! Po hitrostnem plezanju na jambor je problem preprosto rešljiv in v zelo kratkem je reacher znova na vrhu jambora in vleče, a odločilni trenutek je že izgubljen. IMX je že predrl skozi polje lahkega vetra in orca proti cilju. V zadnjih miljah držimo pesti, da se zaparkira v kakšno šeko ampak kljub popolni koncentraciji celotne ekipe prečka ciljno črto dobrih 10 minut pred nami. Anadora, ki je tiho spremljala naš boj prečka cilj na šestem mestu dobrih 15 minut za nami. Ekipa Srečo Jadek, Andraž Jadek, Aljaž Jadek, Jaka Ivanc, Tomaž Čopi in moja malenkost smo po dobrem dnevu in pol jadranja ter 220 prejadranih miljah izorcali 5 mesto v skupni uvrstitvi za svema VO60 (Veliki Viharnik in Cuba Libre), GP42 Adria Azija (bravo ekipa!) ter IMX45 Barba Branko. Anadora in Shipman 50 so ostali za nami, najhitrejše štiridesetice pa so za pot porabile 5 in 7 ur več.
Vsekakor je regata neprijetna izkušnja za konkurenco, ki je spoznala da tudi v orco proti debeloritim jadrnicam nima izrazite prednosti, obenem pa jim je jasno po koliko bi bile farovške češnje, če bi bili koti bolj odprti. Po drugi strani je izzid regate zagotovo prijetna novica za Srečota, ki je iz prve roke lahko ugotovil, da ni kupil nekega mačka v žaklju ampak moderno in zabavno jadrnico. Celotni ekipi še enkrat “chapeau bas” in če si izposodim Tomažev moto: “skupaj smo močnejši”. Na svidenje v naslednji vojni, pardon, regati.